Paul Ricoeur
O interpretaciji
V Philosophy, End or Transformation
Ed. Kenneth Baynes et al.
MIT Press, Massachusetts, London 1997
Zdi se mi, da bo najprimernejši način predstavitve problemov, ki so me zaposlovali v preteklih tridesetih letih, in tradicije, h kateri sodi moj pristop pri obravnavanju teh problemov, če pričnem z mojim trenutnim delom o narativni funkciji, nadaljujem z povezovanjem tega dela z mojim predhodnim proučevanjem metafor, psihoanalize, simbolizma, in drugih sorodnih problemov, zato da bi končno proučil te delne raziskave s predpostavkami, tako teoretskimi kot metodološkimi, na katerih je utemeljena celota mojega dela. To vzvratno gibanje v moje lastno delo mi dovoljuje pustiti za konec razpravo o predpostavkah fenomenološke in hermenevtične tradicije, h kateri pripadam. S to razpravo bom pokazal kako moje analize hkrati tako nadaljujejo kot popravljajo to tradicijo in jo občasno tudi postavljajo pod vprašaj.
1
Na samem začetku moram povedati nekaj o svojem delu v teku s pripovedno funkcijo. Navedel bom tri poglavitne probleme. Raziskovanje akta (dejanja) pripovedovanja se nanaša predvsem na zelo splošen problem, o katerem sem razpravljal v prvem poglavju knjige “Freud in filozofija”: Gre za ohranjevanje polnosti, pestrosti in ne-reduktibilnosti različnih uporab jezika. Tako je že na samem začetku razvidno, da sem se pridružil analitičnim filozofom, ki so se uprli redukcionizmu, po katerem so »dobro grajeni« (well-formed) jezik edini zmožni ovrednotiti pomenske in resničnostne pretenzije vseh ne – »logičnih« uporab jezika.
Drugi problem dopolni in v določenem pogledu popravi prvega. Gre za problem zbiranja raznolikih oblik in načinov igre pripovedovanja. Skozi razvoj kultur katerih dediči smo, se akt pripovedovanja ni prenehal cepiti v vedno bolj trdne literarne žanre. Ta fragmentacija predstavlja poglavitni problem za filozofe, zato ker temelji na načelu dihotomije. S fragmentacijo se deli pripovedno polje in poraja nasprotje med naracijo, ki se sklicuje na izrekanje resnice primerljivo s splošno formo znanstvenega diskurza (npr. zgodovinskega in sorodnih literarnih zvrsti: biografskega in avtobiografskega) in na drugi strani med fiktivnimi pripovedmi kot so epika, drame, krajše zgodbe in roman, morda celo slikarstvo in druge plastične umetnosti.
V nasprotju s to neskončno fragmentacijo odkrivam obstoj funkcionalne enotnosti med mnogovrstnostjo narativnih načinov in žanrov. V tem oziru je moja hipoteza sledeča. Običajna oblika človekove izkušnje, ki je označena, organizirana in razjasnjena z dejstvom pripovedovanja v vseh njegovih oblikah, ima časovni karakter. Vse kar je pripovedovano se pojavlja v času, vzame svoj čas in se odvija v času : in kar se razvije v času se lahko pripoveduje. Morda je dejansko vsak časovni proces mogoče prepoznati kot takega samo v kolikor je lahko na tak ali drugačen način pripovedovan. Ta recipročnost, za katero se predvideva da obstaja med naracijo in časovnostjo je tema mojega sedanjega raziskovanja. Omejen, kot se lahko zdi ta problem, če ga primerjamo z velikim področjem vseh realnih in potencialnih uporab jezika, je kljub vsemu ogromen. Pod enim naslovom grupira številne probleme, ki so ponavadi obravnavani pod različnimi rubrikami: epistemologija zgodovinskega spoznanja in literarne kritike, ki se nanaša na fikcijska dela in teorije časa (ki so običajno raztresene med kozmologijo, biologijo, fiziko in sociologijo). Z obravnavo časovne kvalitete izkušnje kot skupne reference tako zgodovine kot fikcije, sem napravil iz fíkcije, zgodovine in časa en sam problem.
Tukaj nastopi tretji problem, ta, ki nam olajša delo s problematiko časovnosti in narativnosti; namreč, preiskušanje selektivne in organizacijske kapacitete jezika samega, ko je urejen v enote diskurza, ki so daljše od stavka, ki jih imenujemo tekst-e. Če naracija dejansko zaznamuje, organizira in razjasnjuje časovno izkušnjo – če ponovimo tri zgoraj uporabljene glagole- potem moramo poiskati v uporabi jezika standardno merilo, ki bo zadovoljila potrebo po razmejitvi, urejenosti in eksplicitnosti. Tekst je tista lingvistična enota, ki jo iščemo in ki konstituira primeren medij med časovno izkušnjo in pripovednim aktom, in ki ga lahko zgoščeno orišemo na sledeč način. Kot lingvistična enota je tekst na eni strani ekspanzija prve enote sedanjega pomena, le-to pa je stavek. Na drugi strani pa prispeva princip prekostavčne organizacije, ki je uporabljena z aktom pripovedovanja v vseh njegovih oblikah.
Termin poetika – po Aristotelu – lahko označimo kot disciplino, ki se ukvarja z zakoni kompozicije, ki so dodani diskurzu kot takemu, da bi oblikovali iz njega tekst, ki lahko stoji kot pripoved, pesem ali esej.
Tu se porodi vprašanje indentifikacije poglavitnih značilnosti dejanja izdelovanja zgodb. Še enkrat bom sledil Aristotelu ko opredeli vrsto verbalne kompozicije, ki konstituira tekst kot pripoved. Aristotel označi to verbalno kompozicijo z uporabo termina muthos, termina, ki je bil preveden kot »fabula« ali »plot« ali »spletka« . Govori o kombinaciji (sunthesis ali v drugem kontekstu sustasis) incidentov ali fabul /Poetika 1450 A5 in I5/. Potemtakem Aristotel misli na nekaj več kot na samo strukturo v statičnem smislu besede, ampak misli prej na operacijo (kar je naznačeno z končnicami -sis; npr. poiesis, sunthesis, sustasis), namreč strukturiranje zaradi katerega govorimo o postavljanju – v – obliko – plota (emplotmentu, vplotenju, vspletkanju) raje kot o plotu ali spletki. Emplotment sestavlja zlasti selekcija in razvrstitev dogodkov in akcij ki so pripovedovani in ki naredijo iz fabule zgodbo, ki je ‘popolna in cela’ (Poetika l450 B25) z začetkom, sredino in koncem. Razumimo s tem, da nobena akcija ni začetek, razen v zgodbi, ki jo inavgurira, da nobena akcija ne osnuje sredine, če ne spodbudi spremembe muhave usode v zgodbi, intrigo ki jo je treba razvozlati, presenetljiv »obrat dogodkov«, sosledje “sočutnih” ali “zastrašujočih” dogodkov; in na koncu nobena akcija, kot taka, ne konstituira konca, razen če le-ta ne zakjučuje poteka akcije v pripovedovani zgodbi, ne razkrije neke intrige, ne pojasni presenetljivega obrata usode ali če ne zapečati junakove usode z končnim dogodkom, ki razjasni celotno akcijo in ustvari v poslušalcu katarzo sočutja in strahu.
Tako pojmovanje plota sem vzel kot rdečo nit za mojo celotno raziskavo na območju zgodovine zgodovinarjev, (ali zgodovinopisja), prav tako kakor fikcije (od epike in ljudskih povesti do modernega romana). Tukaj se bom omejil na poudarjanje tiste značilnosti, ki po mojem mišljenju naredi pojmovanje plota plodno, namreč njegovo umljivost . Ta njegov umljivi karakter lahko obelodanimo na sledeči način: plot predstavlja niz kombinacij s katerimi se dogodki sestavijo v zgodbo ali obratno – je zgodba sestavljena iz dogodkov. Plot posreduje med dogodkom in zgodbo. To pomeni, da nič ni dogodek, če ne prispeva k napredku zgodbe. Dogodek ni zgolj pripetljaj, nekaj kar se dogodi, temveč narativna komponenta. Če še bolj razširimo okvire plota, da bi se izognili ugovoru, povezanemu z estetiko Henryja Jamesa med plotom in karakterji, bom dejal, da je plot umljiva enota, ki povezuje okoliščine, cilje in sredstva, pobude in nezaželene posledice. Po izrazu, ki smo si ga sposodili od Louisa Minka, je plot akt sestavljanje – povezovanje tistih sestavin človeških dejanj, ki v vsakdanjem življenju ostajajo raznorodne in neenotne.
Iz tega umljivega karakterja plota sledi, da sposobnost sledenja zgodbi konstituira zelo prefinjeno obliko razumevanja.
Dejal bi nekaj besed o problemih, ki nastanejo če razširimo Aristotelovo pojmovanje plota na zgodovinopisje. Navedel bom dva.
Prvi zadeva zgodovinopisje. Zdi se , da dokazujem in argumentiram, da je moderna zgodovina oz. zgodovinopisje ohranilo narativni karakter, kakršnega lahko najdemo v zgodnjih kronikah in ki se je ohranilo v diplomatskih, političnih in cerkvenih poročilih ter poročilih o bitkah, banketih, razmejevanju, skratka v poročilih o menjavanju sreče, ki zadeva posameznikovo uporabo moči. Na prvem mestu se zdi, da s tem kot se zgodovina oddaljuje, ne samo od starodavnih oblik kronik, temveč tudi od političnih modelov in postaja tako socialna, ekonomska, kulturna in duhovna zgodovina, njena temeljna referenca ni več individualna akcija in dogodkov ne predlaga več navezovanja z nitjo kronološkosti ali vzročnosti. Prenehala je pripovedovati zgodbe. (2) Celo več, v spreminjanju svojih tem je spremenila svoje metode. Poskuša se približati modelu nomoloških znanosti, ki razlagajo naravne dogodke s kombiniranjem splošnih zakonov in opisom začetnih pogojev. (3) Končno, medtem, ko se naraciji pripisuje, da je predmet nekritične perspektive zgodovinskega akterja, potopljenega v zmedo dosedanje izkušnje, je zgodovina neodvisna preiskava, neodvisna od trenutnega razumevanja dogodkov, tistih, ki jih povzročajo ali jim podlegajo.
Moja teza je, da veza med zgodovino in naracijo ne more biti prelomljena, ne da bi pri tem zgodovina izgubila svojo specifičnost med humanističnimi znanostmi.
Če gledamo te tri argumente v obratnem vrstnem redu, bom predvsem zagovarjal tezo, da osnovna zmota prihaja iz neuspeha prepoznanja karakterja umljivosti, ki ga pripovedi podeli plot, kot je prvi poudaril Aristotel. Naivno pojmovanje naracije pojmovane kot nepovezanega niza dogodkov, najdemo vedno “za” kritiko narativnega karakterja zgodovine. Zgolj njen epizodni karakter je zaznan, medtem ko je njegov konfiguracijski karakter – ki je osnova njegove umljivosti – spregledan. Hkrati je distanca, ki je vpeljana z naracijo, med naracijo samo in živeto izkušnjo spregledana. Med življenjem in pripovedovanjem se odpre, kakorkoli majhna že. Življenje je živeto, zgodovina je pripovedovana.
Drugič : če spregledamo narativno umljivost spregledamo možnost, da bi bila zgodovinska razlaga lahko cepljena na narativno razumevanje v smislu – ko več razložimo, bolje pripovedujmo. Zmota zagovornikov nomoloških modelov ni toliko v tem, da bi bili v zmoti o naravi zakonov, ki bi si jih lahko zgodovinarji sposodili od drugih in bolj naprednih socioloških znanosti – etnografije, lingvistike, sociologije: kot je v tem kako ti zakoni delujejo. Ne zmorejo doumeti, da ti zakoni privzamejo zgodovinski pomen glede na stopnjo s katero so cepleni na predhodno narativno organizacijo, ki je že prej karakterizirala dogodke kot prispevke k razvoju plota,
Tretjič: če se obrnemo stran od teh zgodovinskih dogodkov (histoire événementielle) in še posebno od politične zgodovine, se je zgodovinopisje manj odmaknilo od narativne zgodovine kot to zgodovinarji morda trdijo. Celo takrat ko zgodovina kot socialna, ekonomska ali kulturna postane zgodovina dolgih časovnih obdobij, je še vedno vezana na čas in še vedno pojasnjuje spremembe, ki povežejo končno situacijo z začetno. Silovitost spremembe tukaj ne pomni nobene razlike. V ohranjevanju povezave s časom in spremembami, zgodovina ostaja povezana z človekovo akcijo, katera po Marxovih besedah ustvarja zgodovino v okoliščinah, ki jih ni sama ustvarila. Neposredno ali posredno je zgodovina vedno zgodovina ljudi, ki so nosilci, povzročitelji in žrtve dogajanja, institucij funkcij in struktur v katerih se lahko znajdejo. Končno, se zgodovina ne more dokončno raziti z naracijo, ker se ne more ločiti od akcije, ki sama vsebuje povzročitelje, cilje, okoliščine, interakcije in rezultira v hotenih in nehotenih rezultatih. Toda plot je osnovna narativna enota, ki organizira heterogene sestavine v umljivo celoto.
Drugi problem katerega bi se rad dotaknil zadeva referenco,skupno zgodovini in fikciji na časovnem ozadju človeške izkušnje.
Ta problem je precej zahteven. Zdi se, vsaj na eni strani, da se
zgolj zgodovina sklicuje na realnost, četudi je le-ta že preteklost. Zdi se, da samo zgodovina zahteva dogodke, ki so se resnično dogodili. Romanopisec lahko spregleda breme materialnih dokazov, ki jih najdemo v dokumentih in arhivih. Zdi se, da ireduktibilna asimetrija ugovarja zgodovinski realnosti v fiktivni realnosti.
Zavračanju te asimetrije ne pride v poštev. Nasprotno – mora biti spoznana in sposobna zato da bi zaznali prekrivanje, figure hiazemsko formiranega z križanjem, oblike referenc,ki so karakteristične za fikcijo in zgodovino. Zgodovinarji govorijo o neobstoječi preteklosti kot o fikcije, (romano) pisci (fikcije) pa o nerealnem, kot da se je resnično zgodilo. Na eni strani ne smemo reči, da fikcija nima reference, na drugi strani pa ne, da se zgodovina nanaša na zgodovinsko preteklost na isti način, kot se empirična deskripcija sklicuje no zdajšnjo realnost. Trditi, da fikcija ne trpi pomanjkanja reference pomeni zavračati ozko koncepcijo reference, ki bi pregnala fikcijo v zgolj emocionalno vlogo. Na tak ali drugačen način vsi simbolni sistemi prispevajo k oblikovanju realnosti. Bolj natančno, ploti,ki jih izumljamo nam pomagajo oblikovati našo nejasno, brezoblično in nazadnje nemo časovno izkušnjo. “Kaj je čas”, je vprašal Avguštin. “Če me nihče ne vpraša, vem kaj je, če pa me nekdo vpraša pa ne vem več”. Plotova referenčna funkcija počiva na kapaciteti fikcije, da oblikuje to nemo časovno izkušnjo. Tukaj še vračamo na zvezo med muthos in mimesis v Aristotelovi Poetiki : Fabula, tako pravi »je imitacija akcije«. (Poetika 145G A2).
Zategadelj je suspendiranje reference lahko samo vmesen moment med predrazumevanjem sveta akcije in transfiguracijo vsakdanje resničnosti, ki je bila izpeljana s fikcijo samo. Resnično, modeli akcij elaborirani z narativno fikcijo so modeli za ponovno opisovanje praktičnega področja, skladno z narativno tipologijo, ki izhaja iz dela, ki ga ustvarja produktivna imaginacija. Zato je svet, svet teksta neizogibno v nasprotju z resničnim svetom., zato da bi ga »ponovno naredil«, tako da ga ali potrdi ali zanika. Kakorkol, celo najbolj ironični odnos med umetnostjo in resničnostjo bi bil nedoumljiv, če umetnost ne bi obeh motila in hkrati znova urejevala našega odnosa do stvarnosti. Če bi bil svet teksta brez dololčjivega odnosa do realnega sveta, potemtakem jezik ne bi bil nevaren v smislu v katerem ga Hölderin tako opredeli, pred Nietzschejem in Walterjem Benjaminom.
Toliko o tem kratkem pregledu orisa paradoksalne problematike “produktivne” reference karakteristične za pripovedno fikcijo. Priznam, da sem tukaj napisal samo kratek povzetek problema ne pa rešitve.
Potreben je paralelni pristop k zgodovini. Prav tako kot narativna funkcija ni brez reference, tudi lastna referenca zgodovine ni nepovezana z “produktivno” referenco fiktivne naracije. Ne da preteklost ni nerealna: toda pretekla realnost je v ožjem pomenu besede nedokazljiva. V kolikor ne obstaja več, jo lahko zgodovinski diskurz samo skuša zapopasti, indirektno. Tukaj se pokaže povezanost s fikcijo kot odločilna. Rekonstrukcija preteklosti – kot zatrjuje Collingwood – je delo imaginacije. Zgodovinar s pomočjo vezi med zgodovino in naracijo oblikuje plote, ki jih dokumenti lahko dovoljujejo ali prepovedujejo, toda nikoli jih ne vsebujejo v sebi. Zgodovina v tem smislu združuje narativno koherenco v soglasju z dokumenti. Ta kompleksna zveza karakterizira status zgodovine kot interpretacije. Pot je potemtakem odprta za pozitivno raziskavo vseh notranjih odnosov med asimetričnimi toda tudi indirektnimi, posrednimi referencami modalnosti fikcije in zgodovine. Zaradi teh kompleksnih medsebojnih delovanj med indirektno referenco preteklosti in produktivno referenco fikcije človeške izkušnje nikoli ne prenehamo oblikovati.
Lahko samo naznačim prag te raziskave, katera je objekt mojega trenutnega raziskovanja.
II
Zdaj nameravam raziskavo narativne funkcije namestiti znotraj širšega okvira mojega desedanjega dela, še preden bom skušal osvetliti teoretične in epistemološke predpostavke, ki so v toku časa postajale vse močnejše in preciznejše.
Svoja opažanja bom razdelil v dve grupi. Prva zadeva strukturo ali bolje “pomen” v izjavi sami, bodisi da so narativni ali metaforični. Drugi pa zadeva zunaj-lingvistično “referenco” izjave in posledično pretenzijo po izjavljanju resnice obeh vrst izjav.
A./ Naj se omejim na prvi primer “pomena”.
(a) Med naracijo kot literarnim žanrom in metaforičnim tropom obstaja na stopnji “pomena” skupna lastnost: oba pripadata diskurzu, tj. uporabi jezik vključujoč enote tako dolge ali daljše kot stavek.
Eden prvih rezultatov sočasne raziskave metafore se mi zdi da sem jih dosegel je prenos pozornosti analize iz sfere besede na območje stavka. Glede na definicije klasične retorike vzete iz Aristotelove Poetike, je metafora transfer vsakodnevnega imena neke stvari na drugo, na temelju podobnosti. Kakorkoli ta definicija ne pove nič o operaciji, ki se zakljući v “transferju” pomena. Da bi razumeli operacijo, ki povzroča tako ekstenzijo, moramo izstopiti iz okvirja besede, se dvigniti na nivo stavka in govoriti o metaforični izjavi, preje kot o besedni metafori. Zdi se, da metafora konstituira delo na jeziku, ki se sestoji iz tega, da pripisuje logičnim subjektom prilastka nezdružljivi z njimi. S tem naj bi razumeli, da je pred odstopajočim poimenovanjem metafora bila posebna trditev, pripis, prilastek, ki uniči konsistenco ali kot je bilo rečeno, semantično relevanco stavka, kot je uveljavljena z vsakdanjim, tj. leksičnim pomenom terminov, ki smo jih uporabili·
(b) Ta analiza metafore v mejah stavka, ali natančneje v mejah posebne, samosvoje izjave pripravi pot za primerjavo med teorijo naracije in teorijo metafore. Obe imata opraviti s fenomenom semantične inovacije. Ta fenomen konstituira najbolj fundamentalen problem, ki je skupen metafori in naraciji na ravni pomena. V obeh primerih se neizrečeno in še ne slišano nastane v jeziku: tukaj živa metafora tj. nova relevanca v izjavi , in tam popolnoma izmišljen plot, t.j. nova skladnost v emplotmentu. Kakorkoli na obeh straneh je razpoznavna človekova kreativnost, ki je opazna znotaj forme, ki jo naredi dostopno za to analizo.
(c) Če se mamo vprašati po vzrokih ki so za priviligirano vlogo kijo igrata metafora in emplotment, se moramo ozreti na funkcioniranje produktivne imaginacije in shematizmu, ki konstituira njegovo umljivo matrico. V obeh primerih je producirana inovacija v milieu jezika in odkriva nekaj kar naj bi bila imaginacija, ki producira skladno s pravili. Ta produkcija, ki proizvaja pravila je izražena v konstrukciji plotov, po poti kontinuirane notranje menjave med inventivnostjo posebnih plotov in konstitucijo narativne tipologije s sedimentacijo. Na delu je dialektika v produkciji novih plotov v vzajemni igri med podobnostmi in odstopanji v odnosu do norm, neločljivo povezanih z vsako narativno tipolojijo.
Ta dialektika ima svoj duplikat v rojstvu nove semantične relevance v novih metaforah. Aristotel je zapisal : ” …biti srečen v uporabi metafor…”, le to pa predstavlja ‘razločevanje podobnosti”. Toda kaj je to razločiti podobnost? Če je osnovan nove semantične relevance temelj na podlagi katerega izjava ustvari smisel kot celota, podobnost pomeni približevanje (raprochement), zbliževanje terminov ki so bili pravkar bili »oddaljeni« in se nenadoma zde »blizu«. Podobnost je potemtakem predstavljena v spremembi oddaljenosti v logičnem prostoru. Ne gre za nič drugega kot za odkritje novega rodovnega sorodstva med heterogenimi idejami.
Tukaj produktivna imaginacija prihaja v igro kot shematizacija te sintetične operacije zbliževanja. Samo »Videnje« – nenaden vpogled – vrojen v diskurz sam, izpelje spremembo v logični distanci, v pri-bližanju samem. Ta produktivni karakter vpogleda lahko imenujemo predikativna asimilacija. Imaginacijo lahko pošteno imenujemo produktivno, zato ker pri razširitvii polisemije napravi pojme, prej heterogene, podobne drug drugem in potemtakem homogene. lmaginacija je torej ta kompetenca, ta kapaciteta za produkcijo nove logične vrste s pomočjo predikativne asimilacije in ki jih ustvarja navzlic… in zahvaljujoč…začetni razlikii med pojmi, ki se upirajo asimilaciji.
(d ) Če poudarimo umljivi karakter semantične inovacije, bi bil lahko viden nov novi paralelizem med področjem naracije in metafore. Vztrajali smo na čisto posebnem načinu razumevanja vpletenim v aktivnost sledenja zgodbi in govorili v tem pogledu o narativnem razumevanju. Zagovarjali smo teze, da je zgodovinska razlaga v mejah zakonov, pravilnih vzrokov, funkcij in struktur cepljena v to narativno razumevanje.
Ta isto odnos med razumevanjem in razlaganjem lahko opazimo na podorčju poetike. Akt razumevanja, ki naj bi korespondiral v tem področju s sposobnostjo sledenja zgodbi, tukja predstavlja cepljenje semantičnega dinamizma, na temelju katerega se v metaforični izjavi pojavi semantična relevanca iz razvalin ne-relevance, kot se le ta vzpostavi ob dobesednem branju stavka. “Razumeti” tukaj pomeni predstaviti ali ponoviti diskurzivno operacijo, s katero je bila semantična operacija posredovana. Na to razumevanje s kateiem avtor ali bralec »ustvari« metaforo, je dodana strokovna razlaga ki vzame popolnoma drugačno točko (startno) iz tega dinamizma stavka in ne dopušča enotam diskurza, da bi bile ireduktibilne na znake pripadajoče jezikovnemu sistemu. Postavitev načela strukturne homologije vseh nivojev jezika od fonema do teksta, je potemtakem razlaga metafore vsebovane znotraj splošne semiotike, ki jemlje znak kot njeno bazično enoto. Moja teza, prav tako kot v primeru narativne funkcije je, da razlaga ni primarna ampak sekundama v odnosu do razumevanja. Razlaga spočeta kot kombinatorni sistem znakov – od tod semiotika- je zgrajena na bazi prvostopenjskega razumevanja, opirajoča se na diskurz kot akt, ki je nedeljiv in sposoben inovativnosti. Prav tako kot so narativne strukture bile odkrite z razlago, predpostavljajo razumevanje strukturirajočega akta s katerim smo ustvarili plot, ravno tako strukture odkrite z struktualno semiotiko bazirajo na strukturnem diskurzu, katerega dinamike in moč inovacije razkrije metafora.
V tretjem delu tega eseja bom povedal na kakšen način to dvojno približevanje odnosu med razlago in razumevanjem prispeva k sočasnemu razvoju hermenevtike. Povedal bom, kako teorija metafore sodeluje s teorijo naracije v pojasnjevanju problema reference.
B./ V predhodni razpravi sem namenoma izoliral “pomen” metaforične izjave, njegove notranje predikativne strukture iz njegove »reference«, . iz njene »reference«, tj. njene pretenzije da doseže zunaj, lingvistično realnost, in od tod zahteva da izreka nekaj resničnega.
Študija narativne funkcije nas sooča s problemom poetične reference v diskusiji odnosa med muthos in mimesis v Aristotelovi Poetiki. Dejal sem, da narativna fikcija “imitira” človekovo akcijo, ne samo takrat, ko se nanaša na tekst ampak tudi če se nanaša na naše lastno pred-razumevanje pomembnih struktur akcije in njenih časovnih dimenzij prav tako pa v tem prispeva preko teksta k ponovnemu oblikovanju teh struktur in dimenzij v skladu z imaginarno konfiguracijo plota. Fikcija ima moč za “remake” realnosti. Fikcije ima moč za “remake” realne prakse, še posebej znotraj okvira fiktivne naracije, v katerem tekst intencionalno meri na horizont nove realnosti, ki bi jo lahko imenovali svet. Ta svet teksta je tisti, ki intervenira v svetu akcije z namenom da mu da novo konfiguracijo ali z namenom da ga preoblikuje.
Študija metafore nam omogoča poglobitev v bolj oddaljene mehanizme te operacije transfiguracije in razširitev le-te v cel niz imaginativnih produkcij, ki jih označujemo z splošnim izrazom fikcija. Kar nam metafora sama dopušča zaznati, je zveza med dvema konstitutivnima momentoma poetične reference.
Prvega od teh momentov je najlaže identificirati. Jezik pridobiva na poetični funkciji kadarkoli ponovno preusmerja našo pozornost stran od reference k sporočilu samemu. S terminom Romana Jakobsona poetična funkcija poudari sporočilo zavoljo sebe, za ceno referenčne funkcije, kar je, nasprotno, dominantno v deskriptivnem jeziku. Lahko bi rekli, da centripetalno gibanje jezika proti samemu sebi zavzema mesto centrifugalnega gibanja referenčne funkcije. Jezik proslavlja samega sebe v igri zvoka in pomena.
Vendar je suspenzija referenčne funkcije naznačena z poudarkom na sporočilu zavoljo sebe in je samo hrbtna stran ali negativni pogoj bolj nepregledne referenčne funkcije diskurza, takega, ki je osvobojen, ko je deskriptivna vrednost izjav začasno ustavljena: Na ta način poetični diskurz vnese v jezik poglede, kvalitete, vrednosti realnosti, ki navadno nimajo dostopa do neposredno deskriptivnega jezika. To lahko rečemo samo zahvaljujoč kompleksni igri metaforičnih izrazov in urejenih prestopkov običajnih pomenov naših besed. V mojem delu “Pravilo metafore” šem primerjal to indirektno delovanj metaforične reference z modeli uporabljenimi v fizikalnih znanostih, ko so ti več kot pripomočki za odkrivanje ali učenje. Potemtakem imajo ti modeli hevristično moč za deskripcijo realnosti nedostopne direktni deskripciji na isti način bi lahko nekdo dejal, da poetični jezik ponovno opisuje svet zahvaljujoč suspenziji direktne deskripcije na način objektivnega jezika.
To pojmovanje metaforične redeskripcije natančno paralelizira mimetično funkcijo, ki smo jo že uvodoma določili narativni funkciji. Slednji (momet) deluje tipično v polju akcije in njegovimi časovnimi vrednostmi, medtem ko metaforična redeskripcija preje prevladuje v polju čtnega, emocionalnega estetskega in aksioloških vrednosti, ki sestavljajo svet, ki bi utegnil biti obljuden.
Kar se začenja vzpostavljati na ta način, je obris obsežne poetične sfere, ki vključuje oboje, metaforično trditev in narativni diskurz.
Filozofske implikacije te teorije indirektne reference so tako pomembne kot tiste dialektične med razlago in razumevanjem. Uvrstimo jih znotraj polja filozofske hermenevtike. Naj rečemo – do nadaljnjega – da funkcija transfiguracije realnosti, ki smo jo pripisovali poetični fikciji, nakazuje, da smo prenehali identificirati realnost z empirično realnostjo – ali kar je enako – prenehali identificirati izkušnjo z empirično izkušnjo. Poetični jezik vleče njegov prestiž iz sposobnosti doprinašanja določenih aspektov v jezik, katere Husserl imenuje »Lebenswelt« in Heidegger “In-der-Welt-Sein”. Ob tem pomembnem dejstvu se čutimo prisiljene predelati, ponovno premisliti naš konvencionalni koncept resnice, kar pomeni prenehati omejevati ta koncept na zgolj logično koherence in empirične verifikacijo, tako da lahko upoštevamo tudi pretenzijo po izjavi resnice ki se nanaša transfigurajočo akcijo fikcije. Nič več ne moremo reči o realnosti in resnici – in ni dvoma da to velja tudi za Bit, ” dokler nismo najprej poskušali razjasniti filozofsko predpostavko celotnega podjetja.
III HERMENEVTIČNA FILOZOFIJA
Zdaj želim odgovoriti na dvoje vprašanj, ki so jih nujno sprožile predhodne analize v glavah bralcev ki so bili vzgojeni v drugačni filozofski tradicija kot jaz sam. Katere so predpostavke, ki so značilne za filozofsko tradicijo kateri pripadam in kako se predhodna analiza vključuje v to tradicijo?
Kot odgovor na prvo vprašanje bi moral označiti to filozofsko tradicijo s tremi značilnostmi: (a) stoji v vrsti refleksivne filozofije, (b) ostaja znotraj sfere Husselijanske fenomenologije, (c) poskuša biti hermenevtična variacija te fenomenologije.
Z refleksivno filozofijo imam v mislih način mišljenja, ki izhaja iz kartezijanskega “cogita” posredovanega preko Kanta ter francoskih post-Kantovcev, filozofija, ki je bila malo poznana zunaj meja Francije in jo je zato zame najbolj izrazito predstavljal Jean Nabert. Refleksivna filozofija ima za najbolj radikalnimi filozofske probleme tiste ki zadevajo možnosti samorazumevanja, kot predmeta operacij vedenja, hotenja, vrednotenja itd. Refleksija je akt vračanja na samega sebe, s katerim subjekt zapopade, v trenutku intelektualne jasnosti in moralne odgovornosti, združitveni princip opreracije, znotraj katere je razpršen in samopozabljen kot subjekt. Kant: “Mislim mora biti sposoben spremljati vse moje predstave”. Vsi refleksivni filozofi bi se morali prepoznati v tej formuli.
Toda kako lahko “Mislim” prepozna samega sebe? Zato je tukaj fenomenologija ali ožje hermenevtika. Samo ta predstavlja realizacijo in radikalno transformacijo lastnega programa refleksivne filozofije. Ideja refleksije ima za posledico željo po dovršeni koincidenci s samim sabo, ki bi morala narediti zavest samo nedvomnem vedenju, in s tem tudi večjo fundamentalnost od vseh oblik pozitivnih znanosti. To je ta osnovna zahteva, da predvsem fenomenologija in s tem tudi hermenevtika nadaljujeta s projiciranjem na vedno bolj oddaljen horizont tako kot filozofija nadaljuje z oskrbovanjem inštrumentov mišljenja, ki jo bodo sposobni zadovoljiti.
Potemtakem Husserl v teoretičnih tekstih -bolj evidentno označenih z idealizmom, ki spominja na Fichteja – razume fenomenologijo ne samo kot metodo seskripcije z izrazi njihovega bistva, temeljnega načina, oagniziane izkušnje (percepcijske, imaginarne, hotenjske…), toda tudi kot radikalno/en self – GROUNDING v najbolj kompleksni intelektualni jasnosti. V redukciji ali epohé se sklicuje na naraven odnos in vidi zmago cesarstva smisla iz katerega so s postavitvijo v oklepaj izključena vsa vprašanja, ki zadevajo stvari po sebi. To cesarstvo pomena konstituira priviligirano polje fenomenološke izkušnje, gospostvo intuicije. Vračajoč preko Kanta in Descartesa, Husserl meni, da je vsako pojmovanje transcendence odprto za dvom, toda lastna imanenca je nedvomna. Na temelju te trditve fenomenologija ostaja refleksivna filozofija.
Karkoli si teorija nalaga v njenih skrajnih zahtevah, v njeni efektivni praksi, fenomenolojija že razkriva njeno distanco bok kot njeno realizacijo Veliko odkritje femomenologije znotraj meja fenonenološke redukcije same, ohranja intencionalnosg čemur lahko v tehničnelm smislu rečemo prednost zavesti o nečem pred samo-zavestjo. Kakorkoli že, ta definicija intencionalnosti je še vedno trivialna. V rigoroznem smislu intencionalnost significira, da je akt intencije nečesa dovršen samo skozi indentificirano in ponovno indentificirano enoto in intencionalnega smisla, ali kar Husserl imenuje “noema” ali “intencionalni korelat noetične intencije”. Na to “noemo” so položeni različni sloji, ki rezultirajo iz sintetičnih aktivnosti, ki jih Husserl imenuje konstitucije (konstitucija stvari, časa, prostora. Konkretno delo fenomenolojije odkriva na način vračanja vedno bolj fundamentalne nivoje,prikaterih se aktivna sinteza kontinuirano vrača na vedno bok radikalno pasivne sinteze. Fenomenologija je tako vkleščena v neskončno gibanje, v zaobrnjeno vpraševanje, v katerem njen oris radikalneja self-GRUNDING-a izgine. Celo zadnja dela so posvečena živemu svetu, horizontu neposrednosti, ki je za vedno zupaj dosega. »Lebenswelt« pravzaprav nikoli ni podan, ampak vedno domnevan. S tem je fenomenološki paradiž izgubljen, v smislu, da je fenomenologija izkopala svojo lastno vodilno idejo v samem poskusu, da jo realizira. To pa je tisto kar daje Husserlovemu delu njegnvo tragično veličino.
S tem paradoksalnim rezultatom v mislih lahko razumemo, da je bila hermenevtika sposobna razdeliti sebe na fenomenolojijo in braniti dvakraten odnos, katerega fenomenologija podpira z Kartezijanskimi in Fichtejevimi ideali. Preteklost hermenevtike se zdi predvsem določena, neglede na refleksivno tradicijo in fenomnenološki projekt. Dejstvo: Hermenevtika je bila rojena – ali bolje oživljena- v času Schleiermacherja in bibličnih razlag, klasične filologije in pravoznanstva. Ta fuzija različnih disciplin je bila možna zhvaljujoč Kopernikovemu preobratu, ki je dal prioriteto vprašanju “Kaj je to razumeti?” pred vprašanjem smisla tega ali onega teksta, te ali one kategorije teksta (sakralen ali prozen, poetičen di juridičen). Ta preiskava »Verstehen« -pa se je stoletje kasneje srečala z femenološkim vprašanjem, namreč s preizkavo intencionalnega smisla noetičnega akta. Res je, da je hermenevtika nadaljevala z vtelešanjem zadev različnih od teh (tj. konkretne fenomenologije). Medtem ko fenomenologija teži k vprašanju smisla v dmenzijah razuma in percepcije, hermenevtika od Diltheya naprej postavlja vprašanje smisla o zgodovini in humanističnih znanostih. Toda na obeh straneh je osnovno vprašanje isto: namreč relacija med smislom in jazom, med jasnostjo na eni strani in refleksivnostjo na drugi.
Fenomenološki izvor hermenevtike ni omejen na splošno sorodstvo
med razumevanjem teksta in intencionalno relacijo zavesti do pomema s katero se sooči. Tema “Lebenswelta”, tema femomemologije, ki je navzlic vsemu nastopila proti sami sebi, je sprejeta v post-Hidegerjevski hermenevtiki, ne več kot ostanek, temveč kot prioritetni pogoj. To pa zato, ker se najprej znajdemo v svetu kateremu pripadamo, v katerem ne moremo pomagati, ampak samo pripadamo, zato, da bi bili sposobni v drugem gibjnju postaviti objekte v opozicijo do samega sebe in bi lahko zahtevali, da objekte konstituiramo in jih intelektualno premagemo. “Verstehen” ima za Heideggerja
ontološko signifikacijo. Je odgovor vrženega v svet, ki najde lastno pot znotraj njega s projekcijo lastnih možnosti na njega. Interpretacija v tehničnem nomenu interpretacije teksta, je samo razvoj explikecije Gegj ontološkega razumevanja, razuamevanje, ki je vedno neločljiv od bitja, ki je bilo vrženo v svet. Relacija subjekt – objekt na katero se nanaša Husserl, je potemtakem podrejena pričevanju ontološke vezi, bolj bazične kot katerakoli znanstvena relacija.
Ta subvezija fennmenologije s hermenevtiko zahteva drugo takšno akcijo. Popularna “redukcija” s katero Husserl odvaja “pomen” od ozadja eksistence v katerega je naravna zavest uvodoma potopljena, ne more biti smatran za primarno filozofsko gibanje. Odslej prevzame izpeljavo epistemološkega pomena. Je premik razlikovanja, ki je sekundaren, in v tem pomenu premik pri katerem je primarna globoka vsajenost razumevanja pozabljena, premik, ki kliče po objektivnih operacijah karakterističnih za navadno in znanstveno vedenje. To razlikovanje pogoji zapletena situacija udeležencev, kateri pravzaprav pripadamo v svetu, preden smo subjekti, sposobni postaviti objekte v opozicijo proti nam samim, z namenom soditi jim in jih uklanjati našemu intelektualnemu in tehničnemu gospodstvu. Na ta način Heideggerijanski in post-Heideggerjanski hermenevtiki četudi so resnično dediči Husserlove femomenologije, konstutuirajo na koncu preokret te fenomenologije v pravo razsežnost, ki konstituira njihovo realizacijo.
Filozofske konsekvence tega preobrata so pracejšnje. Vendar se ne pojavijo, če omejimo sami sebe na povdarjanje končnega karakterja bivanja, ki ne da ničesar in uniči ideal samo-prozornosti temeljnega subjekta. Idea omejenosti je sama po sebi banalna, celo trivialna. V najboljšem primeru uteleša v negrativnih izrazih zanikanje vseh precenjevanj samega sebe in zahtev, da bi subjekt lahko našel samega sebe na samem sebi. Odkritje prednosti “Biti v svetu”, v odnosu do katerega koli nastajajočega subjekta in kakršnegakoli poskusa končnega zagovora, prevzame svojo polno moč, ko izpeljemo emitemološke zaključke nove ontologije razumevanja epistemologije. S tem, ko izpeljemo epistemološke zaključke bomo dobili odgovor na naravo vprašanje postavljeno na začetku 3. dela tega eseja, povezanega z drugim vprašanjem. Te epistemološke konsekvence lahko ocenim po sledeči poti; ne obstaja nobeno samo-razumevanje, ki ne bi bilo posredovano z znaki simboli ali teksti. Kot zadnje sredstvo, ko vse drugo odpove, razumevanje sovpade z interpretacijo dano tem posredovalnim izrazom. Hermenevtika se postopno osvobodi idealizma s katerim je Husserl poskušal identificirati fenomenologijo. Poglejmo stopnje te emancipacije.
PODREDOVANJE Z ZNAKI: je pravzaprav jezik, ki je primami pogoj oz, okoliščina vse človeške izkušnje. Percepcija je artikulirana, prav tako tudi hotenje. To pa je tisto kar je Hegel dokazal v “Fenomenologiji duha”. Freud je izpeljal iz tega drugo posledico, namreč, da tukaj ni nobena emocionalna izkušnja tako globoko zakopana, skrita, da ne bi mogla biti privzdignjena v jasnost jezika in tako odkrita v svojem lastnem pomenu, zahvakujoča hotenemu pristopu v sfero jezika. Psihoanaliza tako kot govovorna teorija temelji na hipotezi neposredne bližine želje in govora. In ker je govor slišan še predno je ugovorjen, je najkraša pot od posamemika do samega sebe v govoru drugega, ki me vodi skozi odprt prostor znakov.
POSREDOVANJE S SIMBOLI: s tem izrazom mislim na izraze, ki nosijo dvojni pomen in ki so jih tradicionalne kulture delile na poimenovanje »elementov« kozmosa (ogenj, voda, zemlja… ) in njegovih direndaj (višina in globina …). Ti dvopomenski izrazi so sami na sebi hierarhično urejeni v najbolj univezalne simbole, ki so kreacija posameznikov (posamemznega misleca) ali dela. V zadnjem primeru se simbol staplja v živo metaforo. Kakorkoli, na drugi strani ni najbrž nobene simbolične kreacije, ki ne bi bila v končni analizi vkoreninjena v splošno simbolno osnovo človečnosti. Sam sem skiciral simbolizem zla, bi popolnoma temelji na tej mediatni vlogi določenih dvpomenskih izrazov kot so madež padec, deviacija v refleksiji zlobe. Istočasno pa šem šel tabo daleč, da sem zreduciral hermenevtiko na interpretacijo simbolov, naredil jasen, često skrit pomen teh dvojnopomenskih izrazov.
Danes se je ta definicija hermenevtika v pomenu interpretacije izkazala za preozko in to iz dveh razlogov, ki nas kodo pripeljali iz posredovanja z simboli do posredovanja z teksti. Najprej sem spoznal, da niti tradicionalni, niti privatni simbolizem ne more razkriti svojih virov mngoterih pomenov zunaj pripadajočega kontrasta, ali znotraj okvirja celotnega teksta. Nadalje ta isti simbolizem lahko dvigne konkurenčne – celo diametralna nasprotne- interpretacije, odvisno od tega, ali interpretacija meri na redukcijo simbolizma, na njegovo literarno bazo, na nezavestne izvire ali socialno motivacijo, ali na razširitev v soglasju z njegovo višjo močjo večpomenskosti. V določenem primeru Hermenevtika meri na demistifikacijo simbolizma z razkrinkovanje neprizninih sil, ki so v notranjosti zamolčane. V drugem primeru pa meri na ponovno zbiranje pomenov v bogateji in duhovnejši ramovrsnosti. Ta konflikt pa najdemo tudi na stopnji teksta.
.lz teja sledi, áa mea:zenevtika ne ijore aiti več pz,ejnrosto definirana samo z izrazi intea,·?retacije simbolov. jTenTar pa naj 1ji bila ta d-efiničija navšezadnje ohranjena kot stopnja ločeVanja prepomavanja linjvisticne=·jo karakteaa izkušnje in aok tehnične ciefiničije hermenevti)je v izra jz tekstualne interpretacije. j’a vmesna d.efiničija roma ;a ramati iluzijo intuitivneja saezo-ved.enja, d.a zaokroji pocgode zakladniče simbolov, prenešenih z k.ulturami motraj katerih amo ijstočasno : eksistenče in govora.
POSREDOVANJE S TEKSTI Na prvi pogled se zdi to posredovanje bolj omejeno kot posredovanje z znaki in simboli, ki je lahko preprosto oralno in celo neverbalno. Posrednvanje z teksti se zdi, da omejuje sfero interpretacije na pisanje in literaturo, na škodo gorne kulture. Toda kar definicija izgublja na ekstenziji, pridobi v intenziji. Pisanje odpira nnve in originalne vire diskurza. Zahvaljujoč pisanju diskurz pridobi trikratno semantično avtonomijo, v relaciji do govorčevega namena, do recepcije poslušalcev, do ekonomskih, socialnih in kultumih okoliščin produkcije. V tem smislu se pisanje osvobodi “face – to – face” dialoga in postane pogoj za diskurz sam nastajajočega teksta. Hermenevtika ima za nalogo raziskati vključitev tega nastajajočega teksa v delo interpretacije.
Najpomembnejši rezultat vsega tega je, da je na koncu ideal subjektivne prozornosti enkrat za vselej postavljen k samemu sebi. razumeti samega sebe, pomeni dobiti iz teksta pogoje za sebe, drugačne od tistih, ki prvič prevzamejo branje. Nobena od obeh subjektivitet avtorjeve ali balčeve ni primarna v smislu izvirne prisotnosti sebe do samega sebe.
Kaj bi lahko bila prva naloga hermenevtike osvobojene primata subjektivitete? To je – po mojem mnenju – na eni strani skušati doseči v tekstu samem notranjo dinamiko, ki krmari strukturiranje dela, in na drugi strani moč, ki jo obvladuje delo, da projecira samega sebe izven seke ter omogoči rojstvo sveta, ki bo resnično “stvar” tekstovne reference. Ta notranja dinamika in zunanja projekcija konstituirata tisto kar imenujem delo teksta. Naloga hermenevtike je rekonstrukcija tega dvojnega delovanja.
Če še ozremo nazaj na pot, ki nas je vodila iz prve predpostavke o filozofiji kot refleksiji, ali drugače, filozofiji kot fenomenologiji, nas pripelje do tretjega: Posredovanje z znaki, potem simboli in končno teksti.
Hermenevtična filozofija je filozofija, ki sprejema vse zahteve tega dolgega obvoza in se odreka sanjam o totalnem posredovanju, na koncu katerega bi odraz ponovno postal enak intelektualni intuiciji v prozornosti do samega sebe kot absolutnega subjekta. V sklepu lahko poskušam odgovoriti na drugo vprašanje postavljeno na začetku tretjega dela tega eseja.
Če so take predpostavke karakteristčne za tradicijo kateri moje delo pripada, kje je potem njihovo mesto v razvoju te tradicije namenim da odgovorim na to vprašanje moram samo ponoviti zadnjo definicijo naloge hermenevtike, kot zaključek 2. odstavka 2. dela.
Kot sem pravkar dejal, je naloga hermenevtike dvojna. A: rekonstrukcija notranje dinamike teksta in B: obnova sposobnosti delovanja za projeciranje sebe izven sebe v prikazovanju sveta.
Zdi se mi, da vse moje analize merijo na notranji odnos razumevanja in razlaganja na nivoju katerega sem imenoval “pomen” dela. Prav tako se v mojih analizah naracije, kot tudi metafore bojujem na dveh frontah: na eni strani ne morem sprejeti iracionalizma neposrednega razumevanja, razumljenega kot razširitev v oblast teksta kot možnost vživeti se v drugega s katerim subjekt postavi sameja sebe v prostor tuje zavesti v situaciji face-to-face intencije. Ta neprimema razšežnost podpira romantično iluzijo direktne zveze duhovne sorodnosti med obema subjektivitetama vsebovanima v delu avtorja in bralca. Prav tako ne moreš sprejeti racionalne razlage, ki bi nudila tekstu strukturalno analizo znakovnih sistemov, ti so karakteristični ne za diskurz, temveč za jezik sam. Ta prav tako nesprejemljiva razšenost dvigne pozitivistično iluzijo tekstualne objektivnosti, zaprte samo vase in povsem neodvisne od avtorjeve in bralčeve subjektivnosti. Tema dvema enostranskima odnosoma sem nasprotoval z dialektiko razumevanja in eksplanacije. Pod “razumevanjem” razumem sposobnost obnoviti znotraj nekoga akt strukturiranja, ki je predstavljen s tekstom, z eksplanacijo in drugostopenjsko operacijo, cepljeno na razumevanje, ki obstaja v osvetljevanju kodov, položnih pod akt strukturiranja, ki je dokončen šele z združitvijo z bralčem. Ta borba na dveh ločenih frontah proti redukciji razumevanja, v možnost vživetja v drugega in redukcije eksplanacije v abstraktni kombinatorični sistem, me navaja k definiranju interpretacije z dialektiko razumevanja in eksplanacije na nivoju pomena imanentnega za tekst. Ta specifičen način reagiranja na prvo nalogo hermenevtike nudi – po mojeja mnenju prednost ohranjevanja dialoga med filozofijo in humanističnimi znanostmi, dialoga, ki je prekinjen z popačeno formo razumevanja in eksplanacije, ki ga zavračam. To naj bi bil moj prvi prispevek k hermenevtični filozofiji iz katere izhajam.
Z tem kar šem napisal zgoraj sem poskušal postaviti moje analize “pomena” metaforične izjave in narativnih plotov zoper ozadje teorije »Verstehern«, omejene z njeno epistemološko prakso, v tradicijo Diltheya in Maxa Webra. Distinkcija med “smislom” in referenco, uporabljena za te izjave in plote, mi daje pravico do začasne samoomejitve, katera je bila potemtakem osnovana z hermeaevtično filozofijo, in tako se mi vsaj zdi, ostala nespremenjena z razvojem Heijeggerja in Gadamerja. V smislu podrejenosti epistemologiji in ontološki teoriji »Verstehen«. Ne želim ignorirati nobene epistemološke faze, ki vključuje filozofski dialog z humanističnimi znanostmi, niti ne omalovaževati tega premika v hermenevtično problematiko, ki odslej povdarja »Bivanje v svetu« in pripadanje, ki je pred katerokoli relacijo objekta do objekta, s katerim se konfrontira.
Proti ozadju te nove hermenevtične ontologije bi rad postvail moje analize “reference” metaforičnih izjav in narativnih plotov. Priznam, da te analize kontinuirano domnevajo, da diskurz nikoli ne obstaja zavoljo samega sebe zavoljo lastne slave. Vedno teži k temu, da bi v jezik vnesel izkujnjo, način življenja in bivanja v svetu, ki prednjači in zahteva da je izrečen. V tem dokazu vedno bivanje zahteva prednost ki je izjemnost pred dejanskim izrekanjem, ki razlaga mojo trmo gi poskusu, da bi v poetičnih uporabah jezika odkril ustrezen referencialni način, skozi katerega diskurz nadaljuje z izreko »Bivanja«, celo takrat ko se pokaže, da se je povlekel sam vase zavoljo samopoznovanja. Takšno vztrajanje ne zaščiti jezika pred tem, da bi se zaprl sam vase sem povzel iz Heideggerjevega dela “Zein und- Zeit” in Gadamerjevegaa “Varheit und Methode”. Rad bi vedel,
da deskripcija, ki sem jo predlagal o referenci metaforične in narativne izjave podpira to ontolosko vehemenco analitične točnosti, ki je drugsče ne bi bilo.
Na eni strani je to kar sem pravkar imenoval ontološka vehemenca v teoriji jezika tisto, kar me vodi k poskusu dati ontološko dimemzijo referenčni zahtevi metaforične izjave. Na ta način si drznem reči: » videti nekaj kot… je kot narediti objstoj te stvari očiten.« Besedo “kot” sem postavil v pozicijo razlagalca glagola “biti”, in naredil »bivanjsko pot« končno referenco metaforične izjave. Ta teza neovrgljivo nosi pečat post-heiddegerovske ontolojije. Toda na drugi strani pričevanje “bivanja kot” …ne more biti – po mojem mnenju – ločeno od detalnejše študije referenčnih nočinov diskurza in zahteva ustrezno analitično obravnavo indirektne reference na bazi konceptov »razcepljene reference« povzete po R. Jakoksonu. Moja teza še tiče mimesisa narativnega dela in distinkcije med tremi fazami mimesisa: predfiguracijo, konfiguracijo in transformacijo akcijskega sveta z poemo iztisnjeno z eno in isto skrbjo za povezavo anolitične natančnosti z ontološkim pričevanjem.
Vse to to navaja na drugi problem, ki sem ga omenil pred tem, ne kot ugovarjanje razumevanju in razlagi na nivoju dinamičnega bistva do poetičnega izrekanja. Vsi ti problemi označujejo moje upanje, da v delu za napredek hermenevtčne filozofije prispevam, četudi v zelo majhnem obsegu, k temu, da bo narasel interes za to vrsto filozofije na strani analitičnih filozofov.
(mt )
ZRCALO 